Spoštovani sorodniki g. Hama, dragi bratje in sestre v Kristusu!

V sredo 26. 1. 2022 me je presenetila in presunila novica o smrti g. Matija Hama, nekdanjega šentpetrskega župnika. Zato mi dovolite nekaj besed v slovo g. Matiju.

Spomin na g. Matija sega v leto 1970, ko je v šentpetrski cerkvi - njegovi rojstni župniji -  kot novomašnik daroval svojo prvo sveto mašo. Spomin je sicer že zelo meglen, ohranja pa ga njegova novomašna podobica z geslom: »Pridite k meni vsi, kateri se trudite in ste obteženi… » (Mt 11, 28). Lahko rečem, da je s svojo pojavo in delom vzbujal zaupanje, da nebeški Oče po njem res vabi k sebi vse, ki se trudijo in so obteženi.

Matija je bil velik šentpetrski župnik. Velik po postavi še večji pa po svojih besedah in delih. Njegove besede, pridige in nagovori so  bili kratki in jedrnati. Človek bi dejal na prvi pogled, da kar nekoliko premalo duhovniški in preveč vsakdanji. Pa temu ni bilo tako. Matija je znal pri razlagi Božje besede izluščiti in predstaviti bistvo na vsem razumljiv način in kako jih uporabljati v vsakdanjem življenju. Pri poglobljenem premišljevanju njegovih besed, pa si lahko odkril v njih njegovo ljubezen in skrb za njemu tako ljubo šentpetrsko župnijo in župljane. Vse v duhu novomašnega gesla: »Pridite k meni vsi, ki ste utrujeni in obteženi, in jaz vam bom dal počitek.« (Mt 11,28)

Zato ni odveč da spomnim na praznovanje 1200 letnice cerkve Sv. Petra in 1050 letnici pražupnije v letu 2000. Praznovanje teh obletnic je Matija načrtoval in tudi izvedel z njemu lastno natančnostjo in skrbjo. V pripravah na slovesnost je poskrbel tako za duhovno obnovo, ki je trajala kar tri leta: 1998 molitvena priprava, 1999 misijon in 2000 obnova misijona s sklepom in veliko slovesnostjo Poskrbel je tudi za obnovo cerkve. Ves čas pa je izpostavljal na eni strani, kako velika je Božja milost, da lahko na tem mestu slavimo Boga že več kot 1200 let in na drugi, kakšno zahvalo smo dolžni vsem našim prednikom, tako faranom kot vsem duhovnikom, ki so delovali v šentpetrski župniji in ki so ves ta čas ohranjali ta bogoslužni prostor ter, kar je še bolj važno: živo cerkveno občestvo.

Tak je bil Matija z jasno postavljenimi cilji ter tudi načinom, kako jih doseči.

Po upokojitvi se je tiho umaknil iz župnije. Najprej v svoje stanovanje na Trubarjevo, potem pa, ko so se začele vrstiti zdravstvene težave v duhovniški dom na Lepem potu. Vendar ga je kljub njegovi fizični odsotnosti še vedno zanimalo dogajanje pri Sv. Petru. Kot malega radovednega otroka ga je zanimalo vse. Veselil se je vsake dobre novice, pa tudi žalostil slabih. Na moje večkratno prigovarjanje, da pa bi se mogoče le udeležil kakšnega od župnijskih praznovanj, pa me je vedno odločno zavrnil, z besedami: Jaz sem svoje že opravil, sedaj so na vrsti drugi.

V duhovniškem domu se je počutil utesnjenega. Posebno v zadnjih letih, ko so ga pestile zdravstvene težave in ko zaradi režima pogojenega z epidemijo ni mogel iz doma in se je njegov svet skrčil na sobo v kateri je prebival in na teraso, kjer si je pridobil pravico pokaditi kakšno.

Zdravljenje in terapije so bile občasno težke in so puščale posledice na njegovem telesu. V tem času me je znal večkrat poklicati po telefonu: Tomaž ali mi lahko prineseš to in to iz trgovine ali samo ali prideš, bi šla kam ven na kavo. Ob takih obiskih pa je znal včasih tudi potožiti, češ, Tomaž to ni več človeka vredno življenje. Vedel sem, da to niso bile besede predaje, ampak kot je nekoč zapisal: »Zaradi žrtev bomo nekoč blagoslavljali svoje življenje«. To so bile besede njegove velike vere in zaupanja v Boga ter želje po tem, da bi čimprej lahko blagoslavljal svoje življenje.

Naj zaključim z besedami, ki jih poje pesem Alojzija Mava:

Tiste dni sem slišal glas iz nebes,

ki mi je govoril: Zapiši, blagor mrtvim.

kateri umrjejo v Gospodu.

Odslej, govori Gospod:

Naj se spočijejo od svojega truda,

zakaj njih dela gredo z njimi.

Matija je umrl v Gospodu in njegova dela gredo z njim pred obličje Gospoda. Zato mu je dal tako veliko telo, da je lahko vsa svoja dela nesel predenj.

Trdno verjamem, da je Matija že pri Bogu in da ga je ljubeči Bog posedel na svojo desnico, tam nekje blizu Sv. Petra. Njemu ljuba domača šentpetrska župnija pa je dobila še enega velikega zavetnika in priprošnjika.

Počivaj v miru in večna luč naj ti sveti, dragi Matija.

Sv. Peter v Ljubljani, 3. 2. 2022.

Tomaž Globokar