Nekaj utrinkov iz oratorija v letu 2013. Avtor fotografij: Lucija Alič, Luka Korošec, Jure Korošec in ostali udeleženci.

Sprejet sem, ljubljen sem, točno tak kot sem. Gospod mi daje novo priložnost.

To globino sprejetosti, odpuščanja in neizmerne Gospodove ljubezni smo podoživljali v še večjem veselju, saj smo jo delili v družini med seboj.

Delitev strahu priznanja in soočenja z lastnim bremenom v objemu občutenja sprejetosti in iskrene ljubezni je bil tistega zimskega dne za vse nas velik dar.

Emina prva sveta spoved je bila s strani p. Cristiana zaradi razumljivega in slikovitega prikaza vrnitve izgubljenega sina priložnost ponovnega spoznanja bogastva upanja v veri.

Sedeli smo v cerkvi, starši in otroci, s Špelo in patrom. Besede so odmevale, ne zgolj med stenami in vedno bolj živimi freskami, ki jih je objela svetloba vzhajajočega sonca, odmevale so v naših srcih. Odprli smo jih, v pričakovanju Njegovega prihoda. V pričakovanju Njegove neizmerne ljubezni, ki nam vedno znova odpušča in nam daje upanje, nas bodri, da tako polni, bogati in čisti, znamo tudi sami postati njegov odsev in  tako osrečevati druge ljudi.

Tihi, počasni in negotovi koraki nožic bodočih prvoobhajancev proti spovednici in nekaj minut kasneje veselo, lahkotno poskakovanje pred oltar s sklenjenimi rokami, so izpovedovali smisel svete spovedi. Veselje se je nadaljevalo na gostiji v učilnici.

Priliko vrnitve izgubljenega sina smo podoživeli kot odpiranje vrat upanju in sprejetosti, za čemer hlasta svet in kar v poplavi sporočil danes mrzlično išče izgubljen posameznik.

Hvala p. Cristianu in Špeli, da sta ob tem velikem dogodku »razcepila les in dvignila kamen«.

Janja Pavlin