Imamo še več imen: torkovci, starci. Ko smo bili mladi, je neki nadebudnež (ni bil član naše skupine) predlagal, da bi se imenovali “tolpa mladih kristjanov”... Na ta račun se še danes včasih smejemo. Torej po izračunih štetja prisotnosti v skupini se dobivamo že 40 let in več. Skupaj smo bili, ko smo se poročali, ko so se rojevali naši otroci, »požlahtali« smo se z raznimi botrstvi, skupaj praznovali najrazličnejše obletnice. Veliko izletov in hribov smo že »prelazili« skupaj. Vendar smo skupaj tudi takrat, ko boli, ko žalost para srce in dušo. Dva naša prijatelja iz skupine sta že pri Bogu ̶ veliko smo za to molili in prosili, zato verjamemo, da sta. Ob takih trenutkih še posebej čutimo drug drugega.
Drugače pa smo zanimiva druščina. Vsak je po svoje en “tič”. Nekdo vedno zamuja, ker ni mogel prej od doma, nekdo slabo sliši, pa je siten, če govorimo drug čez drugega, enemu gredo na živce filozofske teme, drugi bi raje vlekel debato o vnukih, tretji pravi, da naj se o otrocih pogovarjajo mladi, da smo že dali svoje skoz ... Ampak, ko se nam rodi nov vnuk, je ob srečanju vedno »fešta«. Vsako leto nam odlična članica »torkovcev« izda nov spisek vnukov, ki so se rodili med letom. Vam povem, da je spisek dolg, in mislimo, da še vedno nimamo izčrpanih vseh kapacitet. Od 16 članov samo še štirje hodimo v službo. Ampak opažamo, da se upokojenci vedno bolj pomlajujejo. Ob sredah dopoldan kot odvezani psi letajo po hribih, hribčkih. No, včasih si tudi »dekleta« izprosijo kakšen muzej, tako da moški del popusti in se delajo, da jim je fino. V praksi smo kar prijazni dedki in babice. Pokrivamo kakšne bolniške, ko imajo starši skupine, ko kupujejo pohištvo, ko grejo na duhovne vaje, ali pa kar tako, da se starši malo spočijejo. Sicer opažam, da smo babice za spoznanje bolj navdušene nad temi stvarmi kot naši možje – dedki, vendar nimajo kaj dosti pravice do ugovora.
Že vsa leta nas 1x na mesec obišče župnik in pripravi kakšno temo. Ta praksa traja že vsa leta in noben župnik ji ni oporekal, vsak je prišel z veseljem (vsaj mi smo tako videli). Drugače pa vsak torek pripravi en zakonski par temo in »postrežbo«. Včasih smo temu rekli »futer«, sedaj pa smo dogovorjeni, da ga zmanjšujemo in začenjamo z bolj zdravo hrano. V skupini se pojavljajo sovražniki kot so: holesterol, visok pritisk, obrabljena kolena, bolečine v križu, pa še kakšne diagnoze se vrstijo ... Tako da smo dogovorjeni bolj za sadje, oreščke, ha ha ha, to je bolj na načelni ravni. Ampak ko je pust, se spodobijo krofi, ko se rodi vnuk, ne moremo jesti oreščkov ... Drugače pa smo vsaj duhovno nagnjeni na asketsko stran.
Kadar ima kdo od naših znancev, sorodnikov, kakšen nastop, predavanje, gremo skupno na povabilo enega izmed nas. Včasih tudi samo za podporo. Ali si predstavljate, kako dvignemo povprečje obiska. Napolnimo skoraj dve vrsti. Vsi pa smo si edini. Imamo veliko srečo in hvaležni smo Bogu, da imamo drug drugega. To je res veliko bogastvo, in da smo deležni take milosti, smo res na nek način priviligirani. Lepo nam je in naj tako še dolgo ostane .

Mirjam Šproha